Kaj je ljubezen?
Ko mine zaljubljenost, se pomirijo hormoni in preostali sokovi živega bitja, začne se obdobje, o katerem odloča človek, in ne kemija.
Jani in Sabina
Spoznala sva se pred 21 leti in kmalu drug v drugem prepoznala svoj manjkajoči del, zato sva se tri leta kasneje tudi poročila. Imava tri otroke, ki jih dojemava kot darilo in sopotnike na skupnem avtobusu, s katerega bo vsak nekoč izstopil.
Najmlajši je avtist, vendar je oplemenitil vso družino.
Nisva pa dovolila, da bi bil edino središče družine. Vsi fantje so bili deležni enake pozornosti, vsi naj bi sledili svojim sanjam.
Sanjam slediva tudi sama in te vsakič na novo postanejo resničnost. Obiskujeva gibalno-plesno delavnico za raziskovanje in osvobajanje telesa in duha. Kadar sva sredi delovnih pritiskov, si vzameva predah in se prepustiva čarobnim rokam, starodavnim prijemom aboriginske ter havajske masaže. Oba imava rada gledališče, film in glasbo. Kdo pravi, da ob družini nimava časa za koncert Doorsov na Dunaju ali za nastop Erica Claptona v Veroni? Življenje je res lepo!, praviva midva in najdeva čas.
Vse najlepše stvari v sebi skrivajo preprostost, tak je tudi najin recept za srečo: sebi in svojim otrokom sva dovolila, da smo nepopolni, da se znamo nasmehniti tujim, predvsem pa svojim napakam in zmotam ter si jih oprostiti. Okrepila sva smisel za humor, ki ga spremlja občutek za igrivo pustolovščino. Tako se učiva sprejemati in čim manj soditi. Življenje ima marsikatero plat, srečno in žalostno, vendar ga spoštujeva v vsaki obliki in imava ljubezen za eno najvišjih vrednot. Življenjski naboj poskušava doživljati ne samo v dvoje in v družini, temveč z vsemi ljudmi, po možnosti povsod in v vsakem trenutku. Pomembni so tudi duhovna umiritev, tišina in trenutek za razmislek. V tej tišini in harmoniji pa je še mavrica užitka, strasti, ustvarjalnosti, dvoma in naveličanosti, hvaležnosti in razočaranja, joka in smeha. Skratka življenje.
»Povila sta devet otrok, nasmeh in strast, pa kar silita iz njiju«
Peter in Irena Hawlina
Gospod Peter :
Poročila sva se, ko nama je bilo 21 let, in že prvo leto povila sina. Za njim so prišli še štirje posamezni in dvakrat dvojčki. Nismo bili bogati, a smo si vseeno radi privoščili marsikaj. Dopuste smo znali spretno podaljševati, obiskovali smo prijatelje in življenje je bilo polno prijetnih izkušenj. Vsi otroci so obiskovali glasbeno šolo, zato smo pogosto družno muzicirali, tudi na izletih. Najdaljša pot je bilo pettedensko pohajkovanje po ZDA. Zaradi vsega dogajanja v zakonu nikoli ni postalo dolgčas. Otroci so že odrasli, zato si vsako drugo leto vzameva mesec dni zimskega dopusta in se odpraviva kam zelo daleč. Obiskala sva Kubo, Mehiko, Indijo in nedavno Južno Ameriko. Najin zakon ni bil idealen vseh 45 let, prav rado je prihajalo do nesoglasij. Trmast sem in poskušam biti dosleden v večnih postulatih, kot je avtoriteta očeta. Večkrat sem tehtal možnost, da bi se odpovedal vsemu lepemu, kar mi je dano v zakonu in družini, samo za to, da bi ohranil lasten ugled pred samim seboj. Nisem zmogel, ostal sem copata.
Gospa Irena
K sreči me mož nikdar ni postavil na preizkušnjo, zaradi katere bi razmišljala o ločitvi, niti pred dejstva, ki bi mu jih morala odpuščati. Še danes ga gledam kot svojega moškega, prijateljstvo je zame druga kategorija. Prav tako je druga kategorija pojem izključne ljubezni, ki jo razumem le v odnosu do otrok.
Bila sem edinka, in sem zgodaj izgubila starše, zato sem si sama postavila moralne norme, ena od njih je zvestoba, ki je ob mojem možu ni problem izvajati, saj še nisem srečala moškega, ki bi mu segel do kolen, kljub temu, da bi mu včasih večkrat na dan kaj resnega storila. Vsakomur želim, da zakon sklene iz ljubezni, vse drugo dojemam kot dolgčas. Prilagoditve v zakonu potem potekajo spontano, nevede, so pa nujne. Treba se je zavedati, da zaradi vsakega nesoglasja ne moreš razdreti zakona. Jaz raje uživam, poleg užitka ob najbližjih, pa si najdeva dovolj časa za potovanja in ples, ki poleg preostalega ohranja medsebojno privlačnost.
»Dva v enem, eden v dveh«
Ciril in Veronika
»Joj, kakšno frizuro imaš! Izgledaš napol plešasta, kar v resnici nisi.« Gospa: »Pa če nisi ti bolan!?« G.: »No, poglej se še enkrat, z mojo kritiko.« Gospa: »Rajši sebe včasih poglej, imaš lase kot italijanski karabinjer z briljantino!« Gospod (čez nekaj minut):«Ha, ha, ha, ha, si spremenila frizuro! Vidiš, zdaj pa izgledaš bolj sproščena in fajn.’«
Gospa: »Oh, vedno te ubogam.
»Ustvarjalci so tako strogi do drugih, do sebe pa popustljivi. Sicer demokratični v besedah, na koncu pa je vse po njihovo. A pomembnejši je občutek, ko moža srečam v mestu in si mislim, pa kako je lahko na drugi strani ceste, če je v meni? Kar stresem se. In kadar ima literarne večere, ga vedno čakam, štejem minute in čutim neko praznino. Oproščati mu moram zlomljene pipe in stikala, ki mesece čakajo na popravilo, po drugi strani pa se veselim vsakega skupnega jutra z njim. Trkati moram po njegovem oklepu, iz katerega pokuka, ko mu je prav, vendar potem z mano obožuje slikarstvo, hodi na premiere in me zabava.«
»Pri vsaki stvari imava, če ne nasprotno, pa vsaj različno mnenje. Kot tista moja sintagma v poeziji: Ljubezen ‘dvoedina’. Oba si prizadevava za enoten občutek ljubezni, ampak človek, če razmišlja in čuti, če da kaj na svojo individualnost, pogosto verjame, da ima on bolj prav kot partner. Nama dvoedinost kar uspeva, kljub težavam, ki jih ima žena z mano že 57 let. Zavedam se, da je življenje eno samo. Če ga zapraviš v prepirih in razhajanjih, najbolj prizadeneš sebe. Za dober odnos imava to pametno rešitev, da greva skupaj kamor koli, če je le mogoče. Eden od stimulansov je tudi pozitivna sebičnost; važno je imeti vsaj ambicijo za lastno kakovostno življenje. Sprotna zbadanja in nesoglasja je potrebno doživljati kot normalen pojav, kot notranjo dinamiko, ljubezen ni stoječa voda in strah, da bo partner odšel. Te male razlike so popestritev. Kdaj se tudi strinjava, ko si na trgu ogledujeva ženske, komentirava tiste ponesrečeno oblikovane in oblečene ali gledava v tiste lepe, in sva spet eno.
»Veliko časa preživita skupaj, a sta drug drugemu še danes najboljša družba.«
Egon in Nina
»Do danes lahko preštejeva 33 skupnih let. Začela sva konec srednje šole, skupaj študirala na Akademiji za likovno umetnost in kasneje delala v isti agenciji. Trenutno si kot samostojna kulturna delavca deliva studio. Mogoče sva bila bolj zaprta do okolice, vendar popolnoma odprta drug do drugega. Najin odnos je bil vedno širok in rada pustiva času čas. Tako še zdaj nimava otrok in nisva poročena. Kar ne pomeni, da se vseeno ne bova nekoč v prihodnosti poročila.
Ko mine zaljubljenost, pridemo do obdobja z neznanim rokom trajanja. To je obdobje, ko imaš nekoga rad. Imeti rad pomeni, da osebo, ki jo ljubiš, nikdar ne prizadeneš, saj veš, da jo bo bolelo. Na tem temelji najin odnos, torej se drug drugemu prilagajava, stalno preverjava najine poglede in stališča ter se ne siliva v tisto, česar ne želiva.
Ker sva skupaj že od mladosti, sva si sooblikovala pogled na svet, to je eden od razlogov za najino usklajenost. Nekoč je bilo potrebno več prilagajanja, danes ga skoraj ni več. Seveda imava tudi napake, ki pa ne predstavljajo motenj v najinem odnosu. Ostala sva vsak svoja osebnost, imava vsak svojo svobodo, določila pa sva meje, ki so naju obdržale skupaj. Napotka za srečno partnerstvo ni, niti to ni stvar zodiakalnih znamenj. Enostavno sva imela srečo, da sva se našla dva s podobnimi pogledi na svet. Se z lahkoto prenašava, v dobrem in slabem, rada sva skupaj v najinem domu, najini oazi. Ne verjameva v odrekanje v partnerstvu, poskušava preprečevati situacije, ki vodijo v dejanja, zaradi katerih mora eden odpuščati. Krize je potrebno prepoznati, jih priznati in se o njih odkrito pogovarjati. Različne poglede imava edino pri delu, zato sva si najstrožja kritika. To ali izkoristiva ali se izogneva pogovoru o delu.
Poleg vsega skupaj preživetega časa vsak dan v mestu spijeva kavo, ker sva ljubitelja kave in slaščic. Vikende, ko je le mogoče, preživiva na vipavskem ali goriškem in se z veseljem spominjava let, ko sva noči preplesala na odrih diska.
Avtorica: E.Š.
Vir: portal osebnost.si